Zgodovina
Nekoč so sedanjo Lavrico sestavljali štirje zaselki oziroma vasi: Sela, Srednja vas in Daljna vas, na drugi strani Dolenjske ceste, tako rekoč na Barju, pa še zaselek Babna Gorica. Vse navedene vasi so bile skupaj z delom Orel v srednjem veku povezane v župo (naselbino) z imenom Čemšenik, ki je bila prvič omenjena leta 1330 v listini češkega kralja in koroškega vojvode Henrika IV. Koroškega. V njej je Henrik IV. poleg mlina na Gradaščici ljubljanskemu notarju Leonardu podaril tudi desetino, ki je prihajala iz župe Čemšenik. Ime je verjetno izšlo iz rastline čremsa (Prunus padus), ki je nekoč obilno uspevala v vlažni dolini potoka Grivke.
Pogled na Lenčetovo hišo in gostilniški vrt ob koncu 19. stoletja.
Podoba dvorca Lisičje v času Janeza V. Valvasorja (Topografija 1679)
Podoba dvorca Lisičje danes po prenovi
Ivan Ogrin (1875–1951)
Glede na Franciscejski kataster, se je Lavrica/Laverca/Lavrca nekoč imenoval zgolj zaselek okoli Lenčetove domačije, hišni naslov pa je vse do konca druge svetovne vojne, ko je bil vzpostavljen ulični sistem, bil Daljna vas. Lenčetovo posest je 1912 kupil Ivan Ogrin (1875–1951), ki je s svojim delom dodobra zaznamoval družbeno-politično življenje na Lavrici. Portal hiše nosi letnico 1832, vendar je bila hiša verjetno zgrajena prej, saj je že vrisana na franciscejskem katastru (1825). Predvideva se, da je bila zgrajena konec 18. stoletja. Ker je bila do konca druge svetovne vojne dobro vzdrževana, je ohranila prvotni videz in predstavlja arhitekturno kulturno dediščino. Po vojni je bila nacionalizirana, sedanji lastniki pa zanjo slabo skrbijo. Objekt je pod spomeniško zaščito. Ob njej se v prizidku nahaja kulturna dvorana s pisarno Krajevne skupnosti.
Osnovna šola Daljna vas – Lavrica v 30. letih 20. stoletja
Podružnična osnovna šola Lavrica je bila na pobudo krajanov zgrajena leta 1926. Imela je dve učilnici ter učiteljsko stanovanje in šolski vrt. Denar za gradnjo so krajani pridobili s prodajo »Gmajne«, skupnega zemljišča. Dne 9. februarja 1927 je bil za rednega šolskega upravitelja imenovan Mirko Kosin, za stalno učiteljico pa dne 14. februarja 1927 njegova žena Zora Kosin Bitežnik. V prvem letu je šolo obiskovalo 61 učencev, tik pred drugo svetovno vojno pa kar 91. Veliki dobrotnik njenih učencev je bil Ivan Ogrin, ki je iz lastnih sredstev financiral »Ogrinovo ustanovo«, iz katere so zlasti za šolske potrebščine prejemali denar revni učenci. Ustanova je delovala vse do maja 1962, ko je bila na predlog šolskega sveta ukinjena, preostali denar pa vrnjen Ogrinovi ženi Antoniji. Decembra 1943 se je v šoli naselila domobranska vojska in si v njej uredila postojanko. Konec marca 1944 so postojanko napadli partizani in šolo zažgali. Zgorel je arhiv in celotna knjižnica. Šola je bila delno obnovljena že med vojno, dokončno pa leta 1947.